Globalna vas

Jakob Kobal je harmonikar, ki je doštudiral na prestižnem glasbenem kolidžu Berklee in ostaja v Bostonu. Prihaja iz Šentjošta nad Horjulom, iz majhne vasi, ki prav v ničemer ne spominja na ameriško mesto v zvezni državi Massachusetts. S sostanovalci živi v stanovanju, v katerem so nekoč živeli člani zasedbe Aerosmith. Pravi, da je kakovost bivanja precej slabša kot v Sloveniji, stanovanja so slabo vzdrževana, vrata škripajo, največji kulturni šok pa so bila okna: način odpiranja in kako slabo tesnijo, zlasti v hudi zimi. Jakob Kobal govori tudi o Avsenikih, kampusu in druženju študentov.

Urešino je mesto na japonskem podeželju, na otoku Kjušu. Tam živi Vera Tokunaga, ki se je poročila z Japoncem, prevzemnikom družinskih čajnih nasadov in tovarne čaja. S tremi otroki živijo v večgeneracijski hiši; Slovenka se je navadila na nekatere nove običaje, tudi sama zdaj kdaj nese čaj in hrano prednikom na oltar, v pogovoru pa razmišlja tudi o vlogi ženske v japonski družbi in družini. Med drugim pove, da med šolskimi poletnimi počitnicami šolarji ob pol sedmih skupaj telovadijo, da se ne bi polenili.

Andreja Kumer-Jonikaitiene je prevajalka, ki je šla s trebuhom za kruhom. Je tudi sodnica golbala, športa za slepe in slabovidne, prav na litovskem golbal igrišču pa je spoznala svojega moža. Pravi, da Litvo pogosto preletavajo droni, a so o tem prebivalci obveščeni po geolokaciji. Sogovornica z družino živi na obrobju Vilne, blizu jezerskega letovišča Trakai, ki jo spominja na slovenski Bled. V pogovoru govori tudi o poganskih običajih, o vračanju k poganskim koreninam ter o svetlobi in temi.

Še preden se je Jasmina Polovič preselila v Oklahomo, jo je že kontaktirala Bosanka, ki je videla njeno ime in priimek na seznamu, in ji povedala, da jo preostali Balkanci veselo pričakujejo. “Varnost osebnih podatkov je drugačna, jugoslovanska nadetnična identiteta nas še vedno povezuje. Imamo društvo študentov nekdanje Jugoslavije, čeprav sem za zdaj edina, ki sem bila rojena v Jugoslaviji,” pove v smehu. Doktorska študentka medicinske antropologije pripoveduje tudi o sezoni tornadov, ko se po obvestilu kdaj skrije v omaro in obda z žimnico.

Jure Aleksejev je študiral na Imperial College London in na Oxfordu naredil doktorat iz strojništva. Danes dela na Imperial College London kot laboratorijski administrator in živi v severnem delu Londona. Pravi, da za najemnino porabi 65 odstotkov neto plače, kar je še malo, saj so razmere na najemniškem trgu milorečeno katastrofalne. Opaža, da je življenje usmerjeno navzven, dnevne sobe so manjše, saj se družbe zbirajo v pubih in na dogodkih, Angleži pa (presenetljivo) niso tako obsedeni z avtomobili kot Slovenci. Jure Aleksejev, ki je kot gimnazijec napisal najboljši esej na svetu, pozneje pa izdal dve knjigi, še zmeraj veliko bere. Naveže se na Cankarja: “Čeprav Slovenci radi citiramo Cankarja, smo politično asertiven narod, Angleži so v marsičem bolj družbeno pasivni. Cankar je v Hlapcih bolj zadel angleški kot slovenski značaj.” V pogovoru pove tudi, zakaj se ti v Londonu lahko zgodi prav vse.

Zala Pezdir je antropologinja in plesna pedagoginja, ki živi v švedskem univerzitetnem mestu Uppsala. Tam tudi sodeluje pri plesnem projektu, kjer predšolski otroci plešejo s starejšimi, ki imajo demenco. Otroci dobijo pozornost in pohvalo, starejši življenjsko energijo, pravi plesalka. V prostem času izvaja akrojogo in trenira krog v zraku, pomembno se ji zdi, da smo v odraslem življenju še kje začetniki, da se učimo novih stvari. Govori tudi o tem, kaj imajo Švedi na mizi. Partnerjeva mama za božične praznike naredi hrib, grmado dobrot, sladkarij in ogljikovih hidratov, v Uppsali pa so picerije povsod, če je v najmanjši vasi sredi gozda restavracija, je gotovo picerija.

Katja Petrovič je turistična vodička, ki predvsem avstralskim gostom razkazuje lepote deževnega pragozda. Pokaže jim zdravilne in tudi smrtno nevarne rastline, jih prevaža s štirikolesniki oziroma buggieji, skupaj plezajo, pestujejo jegulje in se kopajo pri slapu. Prav tako skupaj zaužijejo “naravni paracetamol” in poskusijo mravlje. V prostem času kuha, bere, piše dnevnik in se druži s partnerjem ter sodelavci. Delijo si deževni pragozd, s partnerjem tudi šotor, delodajalci pa živijo nedaleč proč na kmetiji. Pravi, da njena služba ni služba, temveč “ena velika zabava”. Edina težava je oddaljenost do trgovin, najbližje večje mesto, oddaljeno približno eno uro, je obalni Port Douglas.

Blaž Kovačič je po služenju vojaškega roka v JLA staršem sledil v Ameriko. Oni so odšli, sam je ostal. Doštudiral je in se zaposlil v gradbeništvu, med svojimi obiski Slovenije pa je na neki zabavi v domačih Trbovljah spoznal svojo bodočo ženo Sašo. O njej govori z ljubeznijo in spoštovanjem, po koncu študija se je za njim z zgolj dvema kovčkoma preselila v ZDA. Blaž Kovačič je tam že 41. leto, zadnjih 20 let je njihov dom Florida, varovana soseska v obalnem mestu Boca Raton. Dvakrat letno se vračajo v Trbovlje, sin del poletja preživli v slovenskih taborih, na morje pa zadnja leta hodijo na Hvar.

Nina Milevoj je veterinarka, ki se je po doktoratu v Ljubljani pred skoraj petimi leti preselila na Škotsko, v mesto Penicuik. Pravi, da je to tipično britansko mestece v predmestju Edinburgha, živi tik ob gozdu in reki Esk, po naključju pa so njeni sosedje Slovenci. S psičko Rozi radi raziskujeta naravo, turistično tudi poti nastajanja in snemanja Harryja Potterja. Veterinarka pripoveduje še, da so Škoti zelo spoštljivi do živali in deli zgodbe iz ambulante. Od Škotske se kmalu poslavlja, zato deli, kaj bo najbolj pogrešala.

Rok Nežič je po mednarodni maturi na Gimnaziji Bežigrad vpisal študij v tujini, najprej na Univerzi v Cambridgeu, potem na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (UCL). Danes je doktor planetarnih znanosti, zaposlen na observatoriju in v planetariju Armagh na Severnem Irskem. Je komunikator znanosti in astronom, raziskovalno ga zanima znanost sončnega sistema, še posebej kometi. Pravi, da še zlasti prah v repu kometov, saj nam lahko pove več o tem, kako je komet nastal. “Rep kometa je lahko dolg milijone kilometrov, na začetku pa je kepa ledu in prahu, ki je dolga le nekaj kilometrov. Zanimivo, kako iz tako majhne stvari dobimo tako veliko očarljivo stvar!” Pred kratkim ga je doletela tudi čast, da so po njem poimenovali skoraj 11 kilometrov velik asteroid 20560 Nežič.

Neža Pogorevc ni oklevala, ko se ji je ponudila priložnost za podoktorski študij zootehnike in selitev v nemško mesto München. V pogovoru pripoveduje o spoznanjih s področja genetike, o hibridizaciji drežniške koze in alpskega kozoroga ter o trenutnem raziskovanju migracij in udomačitve koz. Na podlagi vzorcev DNK 10.000 let starih kosti in zob raziskuje, kako so se koze iz Turčije in Sredozemlja selile do Evrope. Doktorica znanosti s področja genetike pa opisuje tudi življenje v bavarski prestolnici piva in prizore na javnem prevozu med Oktoberfestom.

Predstavita se kot Valter in Kristina Šuber, v Avstraliji sta Walter in Kristine. Potomca Slovencev sta se spoznala na folklori v Marylandu, se zaljubila in si ustvarila družino. Walter je član Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, pred kratkim pa je prejel priznanje Order of Australia Medal, med drugim tudi za prispevek k jeklarski industriji. Razlagata o svojem življenju na obrobju Sydneyja, promociji slovenstva ter radijski postaji Voice of Slovenian Australians (VOSA) Sydney.

Alexandra Zacharaki je hči Slovenke in Grka, ki sta se spoznala in zaljubila na počitnicah na grškem otoku Rodos. Slovenščina je njen prvi jezik, po trajni selitvi v Atene pa se je naučila grško. Pripoveduje, da je kot šolarka počitnice preživljala v maminem Slovenj Gradcu, kjer se počuti povsem domače. V Atenah živi nasproti olimpijskega stadiona, zaposlena pa je kot osebna asistentka v gradbenem podjetju. Razlaga, kaj vse Atenčani nesejo na mestno plažo in zakaj bi morali turisti pokusiti še kaj drugega kot le gyros, tzatziki in grško solato!

Neža Strenčan je učiteljica razrednega pouka z angleščino, ki se je leta 2022 preselila v Avstralijo, natančneje, v Darwin, glavno mesto Severnega teritorija. Najprej je začela delati na farmi biserov, v neokrnjeni naravi, prežeti s kulturo domorodcev, pozneje pa so jo zaposlili v fundaciji Starlight Children's Foundation. V Darwinu je to pomenilo tudi obiske otrok v staroselskih naseljih, v katerih imajo ponekod hiše z najnovejšimi televizorji, ne pa tudi osnovnih higieničnih pripomočkov, kot je toaletni papir. Poudarja, da so jo ti ljudje marsičesa naučili, najbolj neverjetno pa je njihovo razumevanje in dojemanje narave. “Sedeli smo ob vodi, gospa je položila roko na gladino in rekla: otroci, lahko se kopate, tukaj ni krokodilov. Čutim vibracije, točno vem, kako daleč je krokodil ali želva, ki bo naša večerja.” Danes je Neža Strenčan zaposlena v kulturi kot organizatorka dogodkov, dejavna pa je tudi kot gledališka igralka. Govori tudi o težkih razmerah za staroselce v mestu.

Anja Nsoromma prihaja iz Naklega na Gorenjskem, njena ljubezen do Afrike pa traja že 15 let. Pravi, da je Gana njen dom, tako podeželske Butre kot tudi velemesto Akra. Po izobrazbi je diplomirana rusistka in polonistka, v Sloveniji je bila pivovarka, v Gani pa na mednarodni šoli poučuje angleščino. Pripoveduje, da je okolje naravnost zdravilno za njen deloholizem, da se znajo Ganci ustaviti, ko so utrujeni. Razlaga tudi, kakšni so ganski pogrebi in zakaj imajo nekateri pokojniki krste v obliki steklenice kokakole, ribe ali kakavovega zrna.

Clara Gené Škrabec je kolorektalna kirurginja, ki živi v sami srčiki turistično zelo obremenjene Barcelone. Njena mama je Slovenka, oče Katalonec, zato je odraščala v jezikovno mešani skupnosti. Mama je otroke dosledno učila slovensko, brati so morali slovensko literaturo in pisati celo spise. Danes so ji za to zelo hvaležni, v njeno domačo Ribnico pa se vračajo k babi, ki speče najboljše palačinke. Clara Gené Škrabec pripoveduje o pritisku turizma na katalonsko prestolnico, o dolgih in zahtevnih izmenah v bolnišnici, pa tudi o preživljanju prostega časa med ribolovom in opazovanjem delfinov.

Jutra v Torontu so videti kot mravljišče, avtocesta 401 je ena najbolj prometnih na svetu in ima na nekaterih odsekih tudi 18 pasov. V prometnih konicah je premikajoče se parkirišče, pripoveduje Rok Nemec. V Torontu živi od leta 2018, danes je ponosni dvojni državljan, zaposlen v “slovenski banki” Moya Financial Credit Union. Razlaga, da sta Toronto in domače naselje Sedraž popolni nasprotji, pripoveduje o kampiranju v prostrani divjini in o državnih blagovnih rezervah javorjevega sirupa.

Sabina Jereb in Klemen Sladič sta se pred trinajstimi leti preselila na Novo Zelandijo. Prvotni načrt je bil kolesariti po deželi, potem pa sta se precej spontano odločila, da si poiščeta službi. Klemen se je za nekaj dolarjev oblekel v trgovini z rabljenimi oblačili, potrkal na vrata delodajalca in dobil službo programerja. Sabinina zgodba je bila podobna, v gradbeništvu so jo vprašali, ali lahko začne že jutri. Z otrokoma danes živita v naselju Governors Bay, v bližini mesta Christchurch. Pripovedujeta o njihovem vsakdanu in sproščenih sokrajanih, ki v trgovino pozno zvečer včasih zaidejo kar v spodnjem perilu ali ‘šlafroku’, torej kopalnem plašču.

Miha Perhavec se je po življenju v več državah in potovanju okoli sveta z ženo leta 2019 preselil v kalifornijski San Diego. Tam je s prijateljem Keenanom Corneliusom odprl jiu-juitsu klub Legion American Jiu-Jitsu Gym. Danes ima okoli 500 članov, telovadnico pa pogosto obiščejo mojstri različnih borilnih veščin z vsega sveta. Mojster črnega pasu Miha Perhavec pripoveduje, kakšno je življenje v enem najdražjih mest v ZDA, zakaj sta kljub zdravstvenemu zavarovanju za vsak porod z ženo plačala 8500 dolarjev in zakaj doma, čeprav sta oba Slovenca, govorita angleško.

Aleksander - Aleks Rebula se je v iskanju službe pred 11 leti s Krasa z nekdanjo partnerko in sinom preselil v Melbourne. Tam je ostal in se predkratkim na Filipinih poročil s sedanjo ženo. Izhaja iz družinske tradicije zborovskega petja, zato je filipinski zbor Caceres Chorale nagovoril, da se je naučil in zapel tri slovenske pesmi: Pri farni cerkvici, Čej so tiste stezice in Dajte mi zlatih strun. Presenečenje je uspelo. Programer v pogovoru razlaga tudi, zakaj je tako “zagrizen” promotor slovenske kulture, zakaj obžaluje, da je zapustil Kras - in zakaj vseeno ostaja v Avstraliji. Slovence v Melbournu poziva, naj mu predlagajo dobro pekarno, saj najbolj pogreša naš slovenski kruh. Poznate kakšnega sogovornika ali sogovornico za oddajo Globalna vas? Pišite na ursula.zaletelj@rtvslo.si. POSNETKI ZBORA Caceres Chorale: https://www.youtube.com/watch?v=2SCnPfHxdZg https://www.youtube.com/watch?v=DyU0I6sX_BE&t=314s

Veronika Pišorn se je rodila v Ohiu v Združenih državah, potem je končala gimnazijo in študij prava v Sloveniji, že dvajset let pa dela in živi na Nizozemskem. Njen dom je Eindhoven, tam je najprej delala za organizacijo, ki so jo ustanovile štiri katoliške sestre, redovnice. V organizaciji so tujcem in beguncem brez urejenega statusa dajali pravno, socialno in psihološko pomoč. Pravnica je v svoji karieri prav tako pomagala žrtvam trgovine z ljudmi, zdaj je koordinatorica mreže nevladnih organizacij. Razlaga, kako pomagati žrtvam in zakaj išče načine, kako izboljšati življenja neslišanih, spregledanih ali zatrtih posameznikov. V smehu pripoveduje tudi, da imajo Nizozemci radi čiste račune in ti po druženju “izstavijo” zahtevek za delitev stroškov, ko povejo, da imajo ob 18. uri večerjo, pa pričakujejo, da se deset minut prej posloviš in ne ostaneš na obisku. Poznate kakšnega sogovornika ali sogovornico za oddajo Globalna vas? Pišite na ursula.zaletelj@rtvslo.si.

Gal Mladenović je v enoletnem študijskem premoru v Sloveniji prihranil denar za selitev in študij v mestu Stirling na Škotskem. Prvih pet let je ob delu študiral odnose z javnostmi, zadnji dve leti pa se ukvarja s turizmom. Opisuje barve škotskega višavja, neizprosna dež in veter, ki lomi dežnike in sklanja glave, pa tudi zgodovinski duh strateško pomembnega mesta. O gradovih, dvorcih, spomenikih in naravnih znamenitostih piše tudi na blogu otocan.si. 27-letni turistični vodnik pravi, da je opaziti porast evropskih turistov, ne le zaradi lepot Škotske, tudi zaradi vse bolj vročega Sredozemlja.

Arhitekt Andrej Bernik vsakič znova odkriva Pariz, ki je njegov dom že dve desetletji. Skupaj s partnerjema, eden od njiju je tudi njegov življenjski sopotnik, vodi arhitekturni studio Fieldwork. Posveča se načrtovanju mest prihodnosti, s poudarkom na pomenu zelenja, ki bo ključno za ohlajanje poleti peklensko pregrete prestolnice. Tudi v Sloveniji je pred leti odmeval njihov projekt Terciarni gozd, pariško parkirišče so ozeleneli in spremenili v javni prostor, hibrid med parkom in trgom. Komentira tudi popkulturno prikazovanje Pariza kot romantičnega mesta počasnih užitkov in poudarja, da se croissant (rogljiček) poje takoj, svež, kar s prtička.

Luka Drganc je glavni pilot balona, ki je živel in delal po svetu, zadnjih 18 mesecev pa preživlja v Keniji. Tja ga je “odneslo” delo, balonarski safari. Zbuja se ob tretji uri zjutraj, z ekipo najprej preverijo vremensko napoved in opremo, sprejmejo potnike in se odpravijo proti vzletnemu mestu. Pravi, da je bil od nekdaj odvisen od balonarstva, tudi oče je bil balonar, Luka Drganc pa je komercialni pilot že 20 let. V Keniji večino časa letijo zelo nizko, na višini 10 metrov, da vidijo živali, ki se sicer zlahka skrijejo v visoki travi. Živi v nacionalnem parku Masai Mara, v hiši brez ograje. Pred dnevi je iz svojega doma opazoval 10 “levčkov”, ki so ubili bivola in se z njim prehranjevali.

Michel Adamič je prvi Slovenec, ki prezimuje na južnem tečaju. Doktorski študent fizike na Univerzi McGill v Montrealu je član znanstvene skupine Ameriškega antarktičnega programa. Tako imenovani “winterover” bo na raziskovalni postaji Amundsen-Scott preživel trinajst mesecev, skrbi pa za mikrovalovni teleskop South Pole Telescope. Z njim preučujejo začetek vesolja oziroma kozmično mikrovalovno ozadje. Vsakih štirinajst dni pri temperaturi -70 stopinj Celzija s kolegico plezata na teleskop in mažeta zobnike. V ekstremnih razmerah za vzdrževanja življenja potrebujejo ogromne količine energije, dva milijona litrov polarnega kerozina na leto. V največji in najbolj suhi puščavi na svetu pa je tudi poraba vode omejena, pri tuširanju na dvakrat tedensko po dve minuti. Michel Adamič pravi, da so se mu uresničile raziskovalne sanje, zato nam pošilja “lep pozdrav domov, z dna planeta.” Po oddaji smo zavrteli skladbo: Porth Nole & Eskape & Elliot Vast - Far Enough…

Milan Greiner že 55 let živi v Švici, oglaša se iz svoje vasi Oberdiessbach. Najprej je bil zaposlen kot šef gradbišča, potem pa spoznal švicarsko Heidi, s katero sta si ustvarila družino in odprla svoje podjetje. Pravi, da ima dve domovini, tudi zato ju v okviru slovenskega društva Kulturni most Švica–Slovenija vestno povezuje. Ker je pobudnik pobratenja občin Lützelflüh in Velike Lašče, bo 9. aprila 2026 v Velike Lašče pripeljal skoraj 50 Švicarjev. Pripoveduje o življenju v Oberdiessbachu, o čevapčičih, ki povezujejo narode, o zborovskem petju in planinarjenju.

Teja Goli pravi, da je že ob prvem turističnem obisku Islandije začutila magičnost otoške države, v kateri zdaj živi. Najprej se je zaljubila v deželo, potem še v Islandca. Je mlada podjetnica, ki se ukvarja z aplikativno improvizacijo, metode improvizacijskega gledališča uporablja na svojih tečajih in delavnicah. Poleti, ko so dnevi daljši oziroma neskončni, pa sede za volan. Je voznica avtobusa do 19 sedežev, po Islandiji vodi skupine turistov kot “driver guide”. Pravi, da je na Islandiji velik poudarek na biohekanju, prebivalci v različnih delih leta uživajo melatonin ali nosijo očala z rdečimi lečami. Zdravniki pa ljudem, ki so zaradi teme depresivni, svetujejo, naj se kopajo v geotermalnih bazenih.

Natalija Mucyo Waldhuber je delegatka Evropske unije za razvojne projekte, ki že peto leto živi in dela v Ruandi. Pravi, da so Ruandci čudoviti ljudje, dežela pa s čistočo in hitrim razvojem upravičuje poimenovanje afriška Švica. V parlamentu prevladujejo ženske, v državi pa je čutiti energijo večinskega mladega prebivalstva. Nekdanja atletinja je tam našla tudi ljubezen, priimek Mucyo pomeni svetlobo, razsvetljenje. Po poroki v Sloveniji so mladoporočenca v domači hiši v mestu Kigali čakali sprejem in poročna darila: veliko riža, krompirja, sadja in pijače. Natalija Mucyo Waldhuber pripoveduje tudi o opazovanju gorskih goril v naravnem okolju.

Špela Bavčar živi ob severnem delu plaže Manly v Sydneyju in je specialistka onkologije za male živali. Njeni pacienti so večinoma psi in mačke, se je pa v Avstraliji srečala tudi z bolj eksotičnimi živalmi, s kuščarji, pticami in kačami, prosili so jo za nasvet pri zdravljenju koale z levkemijo in koale z nosnim tumorjem. Pravi, da bi se lahko od živali naučili marsikaj, predvsem, kako živeti v trenutku, ne pa za jutri. Veterinarka je zaposlena v bolnišnici, v kateri snemajo priljubljeno televizijsko oddajo Bondi Vet, v njej je enkrat nastopila tudi sama. Razlaga, da pozna živalske paciente po imenu, v času praznikov pa prejme številne voščilnice njihovih skrbnikov.

Lovro Bajc z družino živi v kraju Lappeenranta na jugovzhodu Finske. Po profesionalni karieri hokejista se je posvetil trenerstvu in doktorskemu študiju trenerstva v vrhunskem športu. Že ko je prvič stopil iz letala, se je zaljubil v finski način življenja: brez hitenja, brez vročine, z veliko narave in zelenih površin. Pripoveduje, da se na globoko zamrznjenem jezeru pri njih igra hokej, dirkajo celo z avtomobili, njihov neuradni olimpijski šport pa je lovljenje rib. Po desetih letih življenja v deželi tisočerih jezer doma kuhajo slovensko-finsko hrano, Lovro Bajc pa kljub vsemu pogreša popoldanske kave in Alpe.

Žiga Mihelčič je priznani fotograf, ki se zadnja leta posveča predvsem fotografiji interierja. Pravi, da je Dubaj popolno tržišče, saj vsi tekmujejo, kdo bo imel lepšo hišo, bar ali restavracijo. V Dubaju živi že 10 let, razlaga pa predvsem o življenju v zadnjem tednu, ko tudi Združene arabske emirate preletavajo droni in rakete. Doslej so prejeli eno vladno opozorilo, naj se čim več zadržujejo v notranjosti stavb in izogibajo oknom, a pripoveduje, da življenje teče naprej, otroci se igrajo v parkih, šejki pa nakupujejo v trgovskih centrih. Pogovor sva posnela v torek, 3. marca popoldan, spominjal se je tudi minulih noči in ženinega strahu, ko je bila v bližini napadenega luksuznega hotela.

Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.

Manca Počivavšek Janhar se je leta 2020 preselila v glavno mesto Belgije, v Bruselj, evropski mehurček, v prestolnico evropske politike. Pravi, da je mesto zelo ambiciozno, velik izziv so dolgi delavniki, ki se zavlečejo v službene dogodke in večerje. Njeno delo je spremljanje evropskih politik in predlogov, zaposlena je v združenju Bundesverband für Öffentliche Dienstleistungen, ki predstavlja nemške javne službe. Zasebno pa spremlja tudi različne pobude, pravi, da je ponosna na državljansko pobudo My Voice My Choice (Moj glas, moja izbira) za varen in dostopen splav. Pripoveduje o življenju v občini Saint-Gilles in poudarja, da je nakup stanovanja ugodnejši kot denimo v Ljubljani, so pa višji stroški hrane, ki je manj kakovostna. To zlasti opaža pri okusu korenja.

Simona Vrečko je po potovanju po Nikaragvi z možem tam želela kupiti hiško, za čas, ko se bo življenje umirilo ali po upokojitvi. Na koncu sta kupila hostel, ki ga vodita že tretje leto, počitnice so postale posel. Hostel Mano a Mano v vasici Las Penitas je Simonin dom oziroma služba v času visoke sezone. Pravi, da so Nikaragovci zelo topli, čustveni in občutljivi ljudje, nič ne gre z ukazovanjem ali na silo. Vsakič, ko se vrne v Slovenijo pa jo prosijo, naj jim prinese sladko prestižno dobrino: čokolado.

Saša Šušteršič je akademska slikarka, ki je leta 2017 pustila poučevanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani in se preselila na otok Réunion. Pred tem si je dopisovala z bodočim možem, Francozom, ki ga je prvič videla na letališču. Spremljal je njena slikarska dela in želel kupiti njeno sliko. Iz ponosa in slovenske trme se je upirala, a sprejela, da ji v zameno za likovno delo kupi letalsko karto. Zaljubila sta se in se pol leta pozneje poročila. Slovenka pripoveduje o življenju na zahodnem delu otoka, o aktivnem vulkanu, umetnosti in odraščanju triletne hčerke.

Neva Lepenik z družino živi v Keniji, ob plaži Diani ob Indijskem oceanu. Leta 2000 je s prijateljem, danes možem Romanom Biondičem, z enosmerno letalsko vozovnico in 10.000 dolarji v žepu odpotovala v Kenijo. Z načrtom: odpreti enega prvih kulturnih kampov in turistom omogočiti vpogled v masajsko kulturo. Pred tem je na potovanju namreč spoznala “očeta” Masaja, ki jo je povabil domov in ohrabril, da odpre kamp. V hribih Loita sta nato Slovenca postavila Maji Moto Eco Camp, s podjetjem Eyes On Africa pa organizirata tudi večdnevne safarije. Gostja govori o tem, zakaj po petindvajsetih letih več ne opazuje levov, temveč ptice v ozadju, zakaj izbere govejo juho pred sicer ljubim karijem in kako doma mešajo tri jezike.

Petra Peršolja je pianistka, ki je doktorirala na Univerzi Kalifornije v Santa Barbari, danes pa s hčerko in možem, doktorjem fizike, živi in dela v San Diegu. Ko so ji ponudili delo v akademski in klasični koncertni sferi, je spoznala, da je dolg in naporen urnik nezdružljiv z življenjem mlade mame. Če bi se odločila za nastope klasične glasbe, bi bila na poti približno 38 tednov na leto, igrala pa bi zgolj dva programa letno. Mož Fernando jo je spodbujal, naj poskusi z nastopi v zabavni industriji. Poskusila je. Danes nastopa tudi večkrat tedensko, pravi, da razkošnih dogodkov, prireditev in porok v Kaliforniji nikoli ne zmanjka. Doma so trojezični, prvi jezik gospodinjstva pa je španščina! Foto: Jack Ma

Luka Cvetko že pet let živi v Srbiji, študira zvočne umetnosti na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in je mednarodno nagrajeni snemalec in oblikovalec zvoka. Pravi, da smo iz ameriške filmske produkcije vajeni bogate zvočne izkušnje, marsikoga pa bi presenetilo, da je veliko teh zvokov, celo dialogov, posnetih pozneje v studiu. Oblikovalec zvoka opisuje zvoke srbske prestolnice, presenetilo ga je, da iz višjih nadstropij nebotičnikov odmeva zvok tropskih ptic. Razlog je preprost: domače ptice odvrniti od zaletavanja v steklene stolpnice. Komentira tudi minulo protestno leto in trenutno družbeno-politično razpoloženje v Srbiji. Foto: Anja Simić Zapiski: Zvočna mapa Beograda: https://web.archive.org/web/20250411000636/http://www.zvucnamapabeograda.rs/ Dokumentarec o političnem gibanju: https://www.youtube.com/watch?v=h3t4EiRYzHM Primer prelivanja političnega v umetnost: Projekt Zvučni štit. https://www.youtube.com/watch?v=kFLHIL5_-7w Posnetki celotnih “kompozicij” so na voljo na:…

Nika Smiljanič se je pred šestimi leti kot študentka preselila v Anglijo, zdaj je psihoterapevtka v multikulturnem Birminghamu. Dela s klienti, ki imajo postravmatsko stresno motnjo, z vojnimi priseljenci in s samomorilnimi posamezniki. Poudarja, da lahko že en sam pogovor spreobrne človeka, da si ne vzame življenja. Govori tudi o prostem času in življenjskem standardu v drugem največjem angleškem mestu. Cene stanovanj so v večjih mestih astronomske, so pa cene živil v trgovinah nižje kot v Sloveniji.

Žiga Magjar je pred sedmimi leti svoj dom našel v zelenem nemškem mestu Bremen. Zaposlen je v organizaciji Natur Kultur, soustvarja mladinske projekte, mentorira prostovoljce ter organizira mladinske izmenjave in treninge. Medkulturnega razumevanja in sprejemanja se učijo prek teatra, z igro vlog, pogovori in delavnicami. Eden od projektov je tudi Make Music, Not War. Mladi iz držav, ki so sicer v konfliktu, denimo iz Izraela in Palestine, Ukrajine in Rusije, Grčije in Cipra, skupaj ustvarjajo glasbo za mir. V službi, v hiši organizacije, Žiga Magjar občasno skuha tudi kaj slovenskega, pravi, da je Slovenija zdaj njegov drugi dom. Pogreša družino in prijatelje, a so sodelavci postali njegova razširjena družina.

Matjaž Černila je upokojeni naravoslovec, ki je želel preostanek življenja preživeti nekje na toplem, po možnosti v državi z izjemno biotsko raznovrstnostjo. Pred desetimi leti si še ni predstavljal, da bo živel v vasi Mangily, se poročil z domačinko iz ribiškega plemena Vezo in posvojil dva majhna otroka, ki ju je že prej posvojila tudi ona: “Za otroka sem papa, onadva sta moja otroka. Ali sta biološka ali ne, zame nima nobenega pomena, za ženo pa sploh ne.” Koncept družine je na Madagaskarju drugačen, kakor ga poznamo zahodnjaki, prav tako način življenja. Malgaši živijo za tukaj in zdaj, za danes. Za pripravo hrane raje izberejo kurišče kot plinski gorilnik, ne ukvarjajo se s politiko, temveč drug z drugim.

Lara Železnik s partnerjem Gašperjem Koscem in argentinsko dogo Elo živi v ribiškem in surferskem mestu Tofino v Kanadi, na otoku Vancouver. V mestecu ni semaforjev, pozimi ima manj kot 3000 prebivalcev, s turisti pa poleti ta številka naraste na približno 30.000. Obiskovalci prihajajo deskat na vodi, opazovat orke in deževni gozd, zelo blizu so tudi črni medvedi in pume, ki kdaj zaidejo celo v mesto. Dom sta Slovenca našla na 13-metrski ladji. Poleg poznavanja tokov in vetrov Pacifika je velik izziv pranje perila, saj se morata za to odpraviti v mestno pralnico. Prednosti pa so izleti, nekaj ur plovbe stran lahko najdeta “zasebne” naravne vroče vrelce.

Finančni matematik Andrej Maršič se je po selitvah po Evropi s partnerico preselil v Prago in tam zaradi izbruha koronavirusa tudi ostal. Ustvarila sta si družino, vendar nista prepričana, da bo Češka tudi v prihodnosti njihov dom. Nanj tudi službeno ni vezan, zaposlen je v mednarodni korporaciji, ukvarja se z umetno inteligenco in najnovejšo tehnologijo. Nad njo je navdušen in je prepričan, da nam bo v pomoč, opaža pa tudi slabe strani bliskovitega tehnološkega razvoja. “Začeli smo outsourcati razum … Ko imamo kakšno težko vprašanje, je pogosto najlažje vprašati umetno inteligenco, ChatGPT. O težavah ne premislimo več sami, temveč vprašamo nekoga drugega. Bojim se, kam nas bo pripeljala ta lenoba …” Andrej Maršič

Aleš Berlot se je pred šestnajstimi leti s partnerko Urško preselil v Avstralijo, kjer sta si ustvarila družino. Zdaj živijo v mestu Margaret River, v hiši, obdani z gozdom. Sosedu lisice kradejo kokoši, njim pa so poleti kenguruji posmukali vse liste z jablan in hrušk. Aleš Berlot je po stroki strojnik, ki je znanje iz ladjedelništva uporabil v gradnji, postavil hišo za družino in še eno za oddajanje turistom. Prosti čas preživljajo na plaži, Jeseničan igra hokej na rolerjih in zelo pogreša gore. Ko so skupaj, govorijo slovensko in enkrat na teden gledajo slovenske filme. Dogodku seveda rečejo: movie night!

Borut Rubinić je ornitolog in oče treh otrok, ki trenutno večino časa živi in dela v Savdski Arabiji. Zaposlen je v Kraljevi komisiji za zgodovinsko mesto Al-'Ula. Pravi, da imajo Arabci toliko izrazov za puščavo kot eskimi za sneg in da je biotsko presenetljivo raznovrstna. Strokovnjak za ptiče pripoveduje tudi o odnosu Savdijcev do tujcev in žensk. Pravi, da še nikoli ni videl obraza svojih desetih sodelavk, s katerimi redno sodeluje.

Ana Sneeringer je priznana sodobna umetnica, ki je svoj likovni talent odkrila skoraj po naključju. Živela je v Sloveniji, Jordaniji, Franciji, Rusiji, Dominikanski republiki, na Nizozemskem, in v Indiji, z družino pa se je zdaj ustalila v Alabami v ZDA. Povsod se je vključevala v organizacije, ki so povezovale ženske, tudi zato imajo njene ženske figure na licu naslikan krog, ki simbolizira skupnost, povezanost. Pripoveduje o umetniški sceni v domačem mestu Montgomery, o življenju v zvezni državi, kjer je splav prepovedan, pa tudi o šolskem sistemu in strahu, da bi v šoli prišlo do strelskega napada.

Nastja Rajar se je s partnerjem Rokom in s psičko Šnofko po petih letih življenja v avtodomu in potovanja po svetu ustalila na Švedskem. Kupila sta hišo v gozdu, ki jo sama prenavljata. Občudujeta naravo in divjino, na sprehodu srečujeta lose z mladiči, najbližje mestece pa je od njunega doma oddaljeno približno eno uro vožnje. Pred stalno selitvijo na sever sta doživela in preživela tudi švedsko zimo, ki ju je navdušila.

Rok Capuder ima poklicno deformacijo, saj ob ogledu serij in filmov scene vidi kot skupek stiropora in vezanih plošč. Ima kanadsko državljanjstvo, pred kratkim je odprl svojo podjetje in gradi kulise za filmsko industrijo. Za nov film Frankenstein (2025) so prizorišča postavljali kar enajst mesecev, sodeloval je tudi pri filmu Črni telefon 2 (Black Phone 2) in pred leti pri seriji Star Trek. Pravi, da bi stanovanje iz legendarne serije Prijatelji (Friends) postavili v nekaj dneh.

Špela Rapoša ni bila sprejeta na želeni študij v Sloveniji, zato se je pri osemnajstih letih odločila, da gre delat na Škotsko. Tam je bil najprej zaposlena v hotelih in pubih, se zaljubila, doštudirala, zaposlila in ostala. Danes, 21 let pozneje, s svojim partnerjem in mački živi v mestu Kilsyth in je vodja projektov v agenciji Škotske vlade za krožno gospodarstvo in trajnost, Zero Waste Scotland. Tudi njej ni neznana ekološka tesnoba, a se ji zoperstavlja z jogo in ledeno terapijo.

Kolo, oprtano s 40 kg opreme, približno 15 evrov na dan na osebo in želja po odkrivanju sveta: to je dovolj za pot od Argentine do Aljaske, torej od juga do severa Amerike. Barbara Marčič in Anja Antolič sta hispanistki, ki bosta s kolesi prevozili 33.000 kilometrov poti, po makadamu, džungli, cesti smrti, vzpetinah in prelazih. Na polovici poti delita svoje zanimive popotniške zgodbe, oglašata se iz hribovite Gvatemale. 13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.